Živim v večji družini. Pri hiši nas je pet, starša in trije otroci. Mami si je vedno želela tri otroke, tri sine, želja se ji je uresničila. Dnevi, ki jih preživljamo skupaj, so veseli, vedno kaj počnemo, včasih smo fantje tudi glasni in neposlušni. Svoje otroštvo preživljam v ljubeči družini. Če pomislim, kakšno je moje otroštvo, bi rekel, da brezskrbno. Moja edina obveznost je šola. Svoj prosti čas preživljam po svojih željah. Moja mami ni stara, ampak njeno otroštvo ni bilo takšno, kot je moje. Velikokrat, ko nas mami pelje v šolo, pove, da je bilo včasih drugače. Že v malo šolo je hodila sama in peš. Nihče je ni vozil, meni pa je včasih težko iti nekaj metrov od hiše do avtobusne postaje. Moja mami ne razume, da otroci, ko jih starši pripeljejo do šolskih vrat, gledajo v mobilne telefone, namesto da bi se poslovili in si zaželeli lep dan. Pravi, da je to verjetno novi način poslavljanja. Mami je na poti v šolo srečala kakšnega sošolca in veliko sta si imela za povedati. Takrat ni bilo mobilnih telefonov in otroci so se veliko več pogovarjali. Tudi računalnika ni imela doma, svoj prvi računalnik je dobila komaj v gimnaziji. Na računalniku ni igrala igric, uporabljala ga je za pisanje nalog. Popoldneve je preživljala predvsem zunaj. Velikokrat so se dobili s sosedi in se do večera igrali. Vozili so se s kolesi, igrali nogomet, se igrali skrivalnice, med dvema ognjema in skakali gumitvist. Tudi doma so pomagali. Mami se spomni, da je zelo rada pomagala babici pobirati krompir na njivi, spravljati seno in luščiti koruzo. Tudi krave je kdaj pa kdaj gnala na pašo. Včasih so prišli na pašo tudi sosedovi otroci in bilo je zelo veselo. Povedala mi je, da je imela v otroštvu tudi najboljšo prijateljico. Ker ni bila iz istega kraja, sta si pošiljali pisma. Zelo nestrpno je iz dneva v dan čakala na poštarja, da prinese pismo. To si res težko predstavljam. Ko želim prijatelju kaj povedati ali ga slišati, vzamem svoj telefon in pokličem. Preprosto in hitro. Tudi igrač ni imela toliko, kot jih imamo sedaj jaz in moja brata. Ampak kljub temu ji ni bilo nikoli dolgčas. S starši, z mojo babico in dedkom, so velikokrat hodili v gore. Mami je bila stara komaj šest let, ko je bila prvič na Triglavu. Svojega otroštva se zelo rada spominja, preživela ga je lepo, v družini polni ljubezni, zaupanja in spoštovanja. Tudi ko je ušpičila kaj, ji je družina zmeraj stala ob strani. Moja mami si želi, da bi tudi mi živeli v takšni družini, kot jo je imela ona. Včasih mi reče, da sploh ni pomembno, kaj vse imamo, ampak kakšni smo. Večji kot sem, bolj jo razumem. Brez tehnologije si res ne predstavljam življenja, ampak svoje družine in časa, ki ga preživim z njimi, ne bi zamenjal za nič.
Moje otroštvo in otroštvo moje mami je drugačno. Mami v otroštvu ni imela toliko igrač, telefona, računalnika, ves svoj prosti čas je preživela zunaj. Ni bila tako razvajena, kot smo današnji otroci, ko nas starši vozijo do šolskih vrat. Ampak nekaj pa le imava skupnega. Jaz in moja brata preživljamo otroštvo v čudoviti družini, točno taki, kot jo je imela moja mami. Skupaj počnemo veliko stvari in se imamo radi.
Tinai Marinič, 6. r
